Katarza
Pošasti živijo!
Kako sprevržen mora biti človek, da se spravi spolno na nemočnega otroka, ne želim niti razmišljati. Sploh pa dejstvo, da se jim v tej državi nikakor ne stopi na prste, če pa že, pa redke izjeme slej ko prej po prihodu na svetlo spet hodijo po tej zemlji in nadaljujejo z grozotami. Primer koroške deklice, ki je bil ali pa ni bil, prenapihnjen, pravzaprav zakriva realno sliko.
Predstavljajte si učitelja v osnovni šoli (ali družinskega člana), ki mu mlajši učenec ali učenka popolnoma zaupata, ta pa pod pretvezo neke priljubljenosti najprej piha na dušo, otipava ali še kaj hujšega. In ker se v otroški glavi to razlaga po svoje, na koncu dobimo čustvene in socialne invalide, ki ne funkcionirajo. Vsak kraj ima kako pošast, ki jo kolektivna zavest slej ko prej, sploh če ni sankcij, pospravi nekam na nedostopen kraj. Spomnim se zgodbe, ko je nek šolnik že pred davnimi leti nadlegoval fantke in za to šel tudi sedet. 10 uničenih življenj ni bilo dovolj, zgodba se je nadaljevala tudi po prihodu iz zapora. Zaradi teh polpreteklih dogodkov je nekdo pred par leti celo storil samomor, medtem ko se pošast še vedno pojavlja na vidnih mestih družbenega dogajanja.
"Stal je za mano, ko sem delal za strojem in me rahlo pobožal po laseh in rekel 'kako pa ti to dobro delaš'. Sprva mi ni bilo jasno, kaj je mislil s tem, pač pohvale, ki jo je vesel vsak mladec, ki se uveljavlja v svetu odraslih. Naslednji dan mi je prinesel čokolado in zgodba se je ponovila. Misleč, da mi gre zares dobro na delovnem mestu, sem nedvoumen signal božanja po laseh razumel kot pohvalo. Kako ne bi, saj me do takrat kaj veliko kdo hvalil ni. A potem naslanjanja z brado na mojo glavo ali lice ob lice niso bila več tako nedolžna - nelagodnost sem kompenziral s počitniškim delom, ki sem ga imel in sem ga celo rad opravljal. Nekega dne je stopil ob mene in ko sem ravno vnašal parametre v stroj, prijel za roko, ki sem jo imel na miški in mi premikal roko sem ter tja in pravil 'tako je treba premikati miško'. Začel sem se potiti in ko se je njegova roka naslonila na moje stegno, mi je nekaj prekipelo. Bil sem star 15 let, dovolj, da sem se znal postaviti za sebe. Vstal sem in zarenčal - še eno tako, pa boš rabil nove zobe. Presenečeno se je umaknil dva metra in gledal nekam v tla. Od takrat naprej sem imel mir. Sicer nisem več dolgo ostal, vem pa, da je to počel tudi drugim. Za mano. A še vedno je bil vidna in ugledna oseba naše lokalne družbe s podporo v lokalni politiki. Za sabo imam to travmatično izkušnjo, a sem jo razen psihološke rane, odnesel brez posledic. Na žalost jih veliko katera njegova žrtev ni. Zgodbo bom zaključil, ko bo gospod zdaj že v pokoju umrl - s pljunkom na njegov grob."
Ko človek poslušaš take štorije, ti dejansko stojijo vse dlake pokonci. A ob nesposobnih CSD in drugih inštitucijah se to pač je in se bo še naprej dogajalo. Ne zatiskajte si oči, ko vam otrok v stiski skuša nekaj dopovedati ali prikriti. Četudi se vsi okrog delajo, da se to ne dogaja in o tem ne vedo nič. Pošasti živijo med nami. A ne samo tiste, ki to počnejo, pač pa so tisti, ki se obračajo stran, da se jih ne tiče, enako če ne celo bolj krivi.
Prijava omogoča lažje komentiranje.