06.06.2016 19:13 Artur Švarc

Jutri se bo zgodilo nekaj nenavadnega - prvič v mojem življenju bom gledal v dve praktično enaki reviji, eno od njih sem spremljal že od rane mladosti - dokler se niso zgodile znane tajkunske igre v slovenistanu in se je po sili razmer zamenjalo ime.

Dobro znana zgodba o legendarni slovenski reviji, ki je šla po šimlcu slovenske požrešnosti lani v franže, vsaj ime, celotna platorma pa s tajkunsko etiko že prej, jutri dobiva novo poglavje. Potem, ko so ljudje, ki so z dušo, telesom (in zdravjem) v zadnjih letih in desetletjih pripravljali zares dobro revijo, ki ni bila le v domeni ženske populacije. Potem so se zgodili brezvestni pogromi in voz je šel po bregu navzdol. No, vsaj ti ljudje, ki so z dušo in telesom... pa zdravjem, delali revijo, so preživeli tudi spremembo imena iz Jana v Zarja. Logična poteza pravnih gimnastičnih trikov, če bi šlo le za te ljudi. Pa po vzoru slovenske foušije in še marsičesa, kar ta narod premore v izobilju, gledamo komedijo prehajanja imena iz rok v roke, medijskih obračunavanj in kazanj mišic (prej anoreksičnih kot nabildanih) pa več kot dovolj. 

Da skrajšam muke sebi in ostalim - jutri izideta tako Zarja kot Jana. A ker je duša revije v njeni vsebini in ljudeh, ki jo delajo, ime pa je samo simbolika, prednost ostaja jasno na kateri strani, pri čemer ime sploh ni pomembno. Že res, da se v kvazi mrhovinarski maniri vrača tudi Jana z enakim dizajnom in še čem, vendar dvomim, da razen mešanja, pa saj vemo česa, na trgu, velikih pretresov ne bo. Bolj se mi smilijo ljudje na eni in drugi strani - slovenski medijski prostor, sploh papiranti, je zasičen s projekti, ki niti slučajno ne držijo vode - vem, sem bil del te zgodbe na obeh straneh in vidim tudi, v katero smer gredo reči - kot je pred dnevi zapisal znan slovenski mislec, pisatelj in bloger, bodo na pogorišču ostala številna trupla. 

Pred leti sem prav v teh sferah sestavil misel, da bo na koncu zmagal tisti, ki ga bo medved najkasneje požrl. Ampak požrl bo vse. Mediji se v sloveniji, praktično propadli državi, že dolgo časa več ne splačajo. Mizerna plačila novinarjem, fotografom in prelivanje financ iz drugih projektov je tisto, kar sploh še zagotavlja plavanje nad vodo. A Titanic je že zdavnaj kresnil v ledeno goro, vprašanje je le, če se večina zaveda, kaj bo takrat, ko bo zmanjkalo rešilnih čolnov. Seveda ne, vsi so vdani v svoje projekte, kar je lepo in prav, čeprav kilavo dete, je vendarle tvoje dete. Težava nastopi v tem, ker ta zaverovanost ali morda celo vdanost v usodo, sploh ko gre za finančni income, slepi opcije in poglede v bližnjo prihodnost. Ko se bo podrlo, bo večina slovenskih novinarjev ostala na cesti, ker tudi pomotoma ne bo več dovolj medijev niti za desetino le teh. Vrabec v roki kot golob na strehi je lahko huda iluzija, kar sem spoznal tudi sam pred nekaj meseci. Ampak ja, sedim v čolnu in čakam na Carpatio, medtem ko večina ostalih pleše na palubi, vmes pa se še obmetavajo z naravnost smešnimi samomotivacijskimi sporočili. Verjemite mi, ljudje so zgarani, brezvoljni, a druge opcije nimajo. 

Kaj bo prinesla prva vsebinsko in izvorno podvojena revija pri nas? Nič pretresljivega, le obe strani bosta krvaveli še hitreje. In izkrvaveli. Smilijo se mi ljudje, ki svoje delo delajo s takim zanosom iz dneva v dan, tedna v teden, do bridkega konca. Pa čeprav je težko držati kakovost, če je denarja iz dneva v dan manj. Na neki točki se ne da več. In to ni daleč... Ko bo umrl papir, ne bo ostalo ničesar, sploh ob zavestnem ignoriranju elektronskih medijev, sploh spleta. Po svoje je to dobro, kot bi rekel direktor ene od medijskih hiš - da se preštejemo in vidimo. No, vsaj po mojem mnenju je rezultat znan že vnaprej - revija so vsebine in ljudje, ne ime, lahko pa se seveda motim, pa se zelo verjetno ne. Jutrišnji dan bo prelomen - zato ker bo to konec začetka konca nekega obdobja. Mediji, ki stavijo le na papir, nimajo več prihodnosti. Tega naroda je samo dobra 2 milijona, ekonomsko se ne splačajo, kaj šele v tako nišnih zadevah kot so revije in tisk. Ampak ja, o starih psih in novih trikih bi tudi lahko kako rekli, pa je entuziazem do otroka prevelik. 

Skratka, kaj sem hotel povedat - z Jano sem se srečal pred 40 leti kot mulo in jo spremljal vse do Zarje in potem, ko je ni bilo več, Zarjo. In čeprav želim vsakemu novemu projektu (čeprav s starim imenom) vso srečo, je moje srce vendarle pri mojih puncah. Dokler pač bodo. Tak je ta svet. Karma pa tudi gleda.