Zgodovina IT
Klik in klak
Prav mogoče je, da bomo nekoč namesto tapkanja po tipkovnici in nenazadnje zaslonu tablic z računalnikom komunicirali s pomočjo misli. Tisto vmesno idejo, ki se jo v domačih okoljih spominjamo že vsaj iz srede devetdesetih, da bomo računalu na glas diktirali ukaze in narekovali tekst, lahko za nekaj časa mirno pozabimo. Vse se je začelo s tipkami.
Tipkanje črk in besed se je seveda začelo že vsaj dve desetletji nazaj iz preproste potrebe zapisovanja tekočih dogodkov poslovnega in upravnega dogajanja takrat hitro rastoče industrijske družbe. Prednik tipk, s katerimi pišemo tudi te besede, je nesporno stari dobri pisalni stroj, ki pa je tako kompleksna pogruntavščina, da mu zgodovinarji priznavajo kar 52 neodvisnih rojstev. Prvi poskus sega v 1714, ko je Britanec Henry Mill pridobil patent za nekaj, kar naj bi vsaj bežno spominjalo na pisalni stroj. 1808 se v zgodovino zapiše Italijan Pellegrino Turri s svojim pisalnikom, italijan pa je izumil tudi »indigo« za kopiranje besedil. Sredi 19. Stoletja je pisalni stroj že dodobra uveljavljena pogruntavščina, nenazadnje stenografisti in telegrafisti z njim spravijo skupaj do 130 besed na minuto, svetovni rekord leta 1853 z roko napisanih besed pa je 30.
A do prvega komercialno uspešnega pisalnega stroja je minilo še nekaj let. 1870 je Danec Rasmus Malling Hansen iznašel Hansonovo pisalno kroglo, ki je šla v množično prodajo kot prvi komercialno naravnan pisalni stroj. Njegova posebnost je bil nabor tipk s črkami, postavljen na oblo krogle. Na nekaterih modelih je za pomik na začetek vrstice uporabljal solenoide, kar Danca uvršča tudi med izumitelje električnega pisalnega stroja.
Za prvo komercialno uspešnico se šteje skupinski izum treh Američanov 1686, Sholesa, Gliddena in Soula. Zadevo je prevzel Remington in 1. Marca 1873 je na prodajne police prišel prvi sodobni pisalni stroj. Reč je imela še eno posebnost, tipkovnico z razporeditvijo črk QWERTY kot jo poznamo še danes. O tem, zakaj je ta razpored črk izpred 140 let obveljal, obstaja več urbanih legend. Še najbolj verjetna je, da so črke, ki so pogosto skupaj v besedah, razpršili na različne konce in s tem zmanjšali verjetnost zoprnega zatipkanja nakovalc pri uporabnikih, ki so tipkali prehitro. Spet, po drugi strani, QWERTY omogoča napisati besedo »typewriter« v eni sami vrstici, s čemer so prodajalci pisalnih strojev impresionirali potencialne kupce. Kakorkoli že, ves svet, ki uporablja latinico, ima Sholesovo QWERTY razporeditev z manjšimi modifikacijami – pri nas uporabljamo nemško razporeditev QWERTZ, medtem ko boste v Franciji naleteli na AZERTY, v Italiji pa na QZERTY. Kar je pravzaprav majhen problem, dokler ne boste prvič sedeli za tipkovnico računalnika v Rusiji ali recimo Grčiji.
No, doba pisalnih strojev je praktično zaključena, njen zenit pa se je zgodil ob predstavitvi osebnih računalnikov in uvedbi urejevalnikov teksta. Najbolj sofisticirani primerki pisalnih strojev svojega časa so imeli celo majhen zaslon in možnost shranjevanja besedila na diskete, a samo po sebi je to že predstavljalo slepo ulico v razvoju, saj je računalnik zmogel to in še veliko drugih reči. Dediščina stoletja in pol pisalnih strojev pa je danes del vsakega računalnika – tipkovnica.
V zgodnji dobi računalništva je vnos ukazov in podatkov potekal preko preluknjanih kartic ali trakov, dokler vsega skupaj ni izpodrinila prav tipkovnica. Ker gre za mehki nemehanski prehod vnešenih znakov preko sicer mehanske tipkovnice, je število tipk z različnimi funkcijami kaj kmalu naraslo in danes običajna tipkovnica omogoča ne samo vnos znakov, pač pa tudi simbolov in številnih kombinacij ukazov in fuknkcij.
Sama tipkovnica speta z elektriko je prav tako stara že več kot sto let, nesporno pa izhaja iz pisalnega stroja. Sprva so jo uporabljali pri teleprinterjih za prenos podatkov iz borz na daljavo, sodobnejša oblika teleprinterja z izdatno uporabo elektrike pa se pojavi v začetku 20. Stoletja.
V tem času se v zgodbi s tipkovnicami pojavi tudi možakar po imenu Herman Hollerith, ki danes velja za očeta sodobnega avtomatiziranega računalništva. Njegove naprave, električni tabulator, primitivno računalo, so uporabljale tipkovnice za luknjanje kartic in vnos podatkov. Stric je potem svoje podjetje združil s še dvema drugima in danes nosi ime IBM. Kakorkoli, tipkovnica pri teleprinterjih je skrbela za komunikacijo med različno oddaljenimi točkami, medtem ko je tipkovnica za luknjanje kartic vzporedno prinesla hranjenje podatkov. Prvi računalniki so izrabljali že obstoječo tehnologijo. Tako je ENIAC uporabljal tipkovnico za luknjanje kartic, izpis pa je uporabnik dobil na papir, BINAC, nekaj let mlajši pionir, pa je elektromehansko tipkovnico že uporabljal za hranjenje podatkov na magnetni trak. Terminali za delo z računalniki so bili v osnovi še vedno mehanski in ob vedno večjem številu podatkov je bil prehod na video terminale nuja. Eden prvih je bil Datapoint 3300 iz leta 1967.
Tipkovnica je z nastankom osebnih računalnikov sredi sedemdesetih let predstavljala edini vnos podatkov v računalnik, vse dokler se 1984 ni pojavila miška, ki je pometla tudi z okrnjenim prikazom, temelječim na črkah in prinesla grafično okolje z ikonami. Kakorkoli že, tipkovnica ostaja ključen element pri vnosu v vse elektronske naprave, četudi v virtualni obliki na zaslonu.
Prve tipkovnice, ki so prišle v doseg naših rok, so bile na hišnih mlinčkih. Ena bolj zoprnih, pa hkrati legendarnih, je znamenita radirka z ZX Spectruma. Čeprav na dotik relativno nenaporna pa je kombinacija znakov in ukazov jezica BASIC, vezanih na eno samo tipko, življenje s Spectrumom precej zapletla, da o membranskih pogojno uporabnih tipkovnicah njegovih prednikov ZX 80 in 81 niti ne govorimo. Na drugi strani je imel Commodore C64 veličastno mehansko tipkovnico, ki je bila prijetna za delo, imela pa je tudi štiri funkcijske tipke, ki so danes na sodobnih tipkovnicah tamo samoumevne. Doba PC-ja je prinesla obilnejšo tipkovnico in ločen numerični del, v osnovi pa je še danes nespremenjena, čeprav so nekatere tipkovnice naphane vsaj z multimedijskimi tipkami če ne še s serijo strogo namenskih ali igričarskih dodatkov.
V novi eri tipkovnice smo bili priča številnim poskusom novotarij, od Microsoftove in Logitchove ergonomsko zaobljene tipkovnice, ki v neki meri spomni na Hansenovo kroglo izpred 140 let, pa do lasersko projecirane tipkovnice na podlago, ki dlje od eksotike ni prišla. Prenosniki so prinesli ravno tipkovnico, ki danes uporabnike ločuje na dva na smrt skregana tabora, eni prisegajo na ravne in plitke tipke, drugi brez naklona in globine ne morejo.
Je pa tipkovnica tudi vir zdrvastvenih težav – najpogostejša, ki jo razložijo že študentom medicine, je vnetje karpalnega (zapestnega) kanala zaradi stalnega pritiskanja zapestja na podlago pred tipkovnico. Zadeva je skrajno zoprna, saj prinaša bolečino v dlan, omrtvelost prstov in še nekaj nerodnosti. In da,nekatere raziskave kažejo, da je na tipkovnici petkrat več bakterij kot na deski straniščne školjke.
Hočeš nočeš, 140 let stara pogruntavščina bo še kar vrsto let ostala del večine elektronskih naprav.
Članek je bil objavljen v pokojnem Moj Mikro leta 2014
Prijava omogoča lažje komentiranje.