11.03.2017 12:38 Artur Švarc

Še enkrat več v 25 letih se v domovino peljem po povsem razsuti cesti in še enkrat več so žabe iz ljubljane nam Korošcem obljubile nekaj, kar se ne bo zgodilo.

Moja predraga vas domača na severnem koncu 3. razvojne osi -  do tebe je brez avtoceste nemogoče priti prej ko v dveh urah. Sploh, če avta človek nisi dobil na loteriji in ti vsaka luknja od avtoceste do doma uničuje avto. Zato se s svojim avtom vedno peljem na Koroško prek Jezerskega, kjer je najboljša možna cesta na naši strani (po žledi popravljena ali narejena na novo), da o čudežu, če v Podjuni najdete luknjo na cesti, niti ne govorim. (Vinjete na avtu, s katerim naredim cca 3000 km letno, nimam, tudi iz principa)

Do Dravograda je iz Ljubljane približno 115 kilometrov, od tega več kot polovica tudi po avtocesti, vse ostalo je nekaj, kar je podobno ponovno izkopani cesti iz rimskih časov ali pa iz kamene dobe. Logično je, da v teh 25 letih vožnje med domovino in Ljubljano človek prehajaš iz faze akutne razpenjenosti, kjer iracionalno kopuliraš z materami vseh voznikov, ki vozijo pred tabo, pa do popolne apatije, ves ta program pa občasno prekine kaka cvetka iz Ljubljane na temo hitre ceste, ki toliko, da ni že končana. Skorajda se že vozimo po njej. In to oboljubljajo vse vlade in vsi ministri, seveda lažejo, ker vedo, da ekonomskih razlogov za to, da obljubo držijo ni, kaj šele, da bodo odgovarjali za svoje obljube.

Ko je minister včeraj novinarjem in koroškim veljakom razkazoval potemkinove vasi na papirju, je med  določeno skupino ovc spet zavel prešerni optimizem, toliko da niso metali cvetja in odpirali šampanjcev. Minister je obljubil – Koroška dobi cesto – pa ne hitro, da se razumemo, do 2023, potem jo bodo pa enkrat do konca civilizacije ali sveta razširili v štiripasovnico. Minister, ki je svojo obljubo dal zlahka, podpisati pa seveda ni hotel, da ne bo kdaj odgovarjal za laži – nenazadnje ga 2023 ne bo niti v radiju 10 kilometrov današnje funkcije. Tam bo nekdo drug od neke druge stranke spet – 2023, da se razumemo – da jutri pa zares začnemo kopati cesto proti Koroški.

Vsakič, ko dobimo sajenje rožic in prodajo bučk, se pučitim ekstremno užaljenega – lažejo se, delajo se norca iz moje in naše inteligence. Zakaj, Koroška hitre ceste iz Ljubljane ne bo videla nikoli, ker je ekonomski nesmisel, se ne splača in sploh zakaj bi se z njo ukvarjali in metali denar skozi okno, če potem zmanjka za stolčke, sorodnike in ostale mahinacije. Ne, Koroška predstavlja nekaj manj kot 5 % ozemlja š'te kure in njeni prebivalci dobre 3 %. Zato me prosim ne žalit s praznimi obljubami – logično je, da zmetati stotine milijonov za prebivalstvo, ki ga v Ljubljani niti ne opazijo, kaj šele, da bi jih zanimal kakšen razvoj ali bi pomenili pomembno politično utež na volitvah - ni racionalno. Povejte nam raje, da se cesta ne splača, ne pa da še naslednjih 25 let sanjamo o tem, da se bo v mojo rodno vas dejansko dalo priti pod uro? Da o vseh, ki iz Dravograda hodijo na delo v tujino, ne govorim. Ki plačajo najdražjo vinjeto v Evropi za to, da večinoma stojijo v kolonah.

A ni dovolj, da ves denar, ki ga v Ljubljani poberete pri registraciji naših avtomobilov, ki se povečinoma zaradi front na cestah skupaj držijo le še z ducttapeom in gašpijevimi hobi švasi, zlifrate za to, da se na Koroško dvakrat na dan pripelje vlak, na katerem sedijo trije potniki, od tega je en od njih mariborski klošar, ki je pomotoma zaspal v vagonu.

So mi rekli, da sem negativen. Nisem, sem pa realist, ki opozarja nad dejstvom, da vsakič ko v Ljubljani samo tlesknejo s prsti, del Korošcev tri dni praznuje, ker končno dobimo cesto – poravnano magistralko, ne hitre ceste, da ne bi slučajno kdo sanjal še večje sanje. V 25 letih Ljubljana do naše regije, ki bo, upam, nekoč postala dežela z določeno avtonomijo ali če bo šlo tako naprej, še kaj več, ni izpolnila ene obljube. Seveda zato, ker smo za njih nepomembni, tako ekonomsko kot politično. Ampak za pomiritev strasti, ko je svet županov koroške regije pred dnevi zažugal s pestjo in tožbo, je pa dovolj. Za kako leto, potem so itak volitve in nasledniki, spet kameleonizirani isti politikanti, ki jih volijo ene in iste ovce, bodo celotno zgodbo začeli iz ničle.

Koroška rabi hitro cesto do Griffna, od koder se ji potem odpirata Munchen, Dunaj in civilizacija. To da Ljubljana, karikirano rečeno, nima avtoceste do Koroške in »civilizacije«, je v bistvu njen problem. Če pa bo nekje spet padlo nekaj z mize, kaj več od blede replike prekmurskega kraka (ali polomije) ne bomo videli. Kako neuporabna je prekmurska avtocesta, vedo ne samo domačini, pač pa tudi ostali, ki občasno zatavamo proti širnemu svetu. In če niste opazili, fantje so prenovili cesto od Vranskega do Trojan, staro, se razume. Prav svež in nedolžen asfalt in povsem prazna cesta. Po njej vozite 100 km/h, prav toliko kot po avtocesti, kjer je kamionov, »levakov« (ki se ne umikajo) in ostalih ljubiteljev kravžljanja živcev občutno več.

Ja. 3,5 % prebivalstva smo, Ljubljana nam vedno znova daje vedeti, da nas ne rabi, da smo nebodigatreba, ekonomski nesmisel ali anomalija te kvazi države. Če bomo hoteli cesto, je tako, da ploskamo z ušesi vsakič, ko minister dobi nalogo, da pomiri razjarjene lokalne politike in prebivalstvo, ne bomo videli nikoli. Sam lahko sanjam, da bom kdaj babici in dedku pripeljal njuno vnukinjo po avtocesti, realnost pa vemo, kakšna je.

Država je v najslabši kondiciji v vsej svoji zgodovini, nima niti za burek, karikirano rečeno, a sanja o gradnji avtocest. Tisto o 'najprej skoči in potem reči hop' pa je itak iluzorno pripisovati populaciji te države. Če bi minister obljubil obisk marsovcev, gradnjo letališča Frankfurt ali pa hude investicije v povsem nove tovarne in tisoče delovnih mest – ah ja, še vedno bi se našli navdušenci, ki bi slepo verjeli in proslavljali.

Zakaj včerajšnji dan ne postane kar koroški nacionalni praznik - obljubili so nam cesto - verjetno bi imeli tak praznik glede na preteklost skoraj vsak teden.

Ljubljana Koroški ni dala ničesar (razen odgnala sinove in hčere v njihov in širni svet), zakaj bi bilo zdaj drugače? Prej ko se z dejstvom sprijaznimo, prej bomo dobili cesto, a ne tako, da bomo vsi evforični, ker je kvazi-minister na papirju kazal narisane črte. Korošci bomo rekli »dojst je« in udarli po mizi z roko, pa ne več metaforično.

In če smo pošteni, glede na odnos Ljubljane do nas Korošcev, kdo pa pravi, da moramo nujno biti del te nadvse uspešne države? Nenazadnje, Koroška za Ljubljano obstaja samo takrat, ko ugotovijo, da je je nekaj tudi na vzhodni strani avstrijsko-slovenske meje.